Zgodovina

Prekmurska nižina je s svojimi bogatimi žitnimi polji bila že od nekdaj primerna za rejo prašičev. Vsako jesen so se na kmetijah odvijale koline, meso pa je bilo za domačo rabo. Za najboljši kos prašiča se je smatralo prav stegno, katerega so po kolinah solili v lesenih koritih.

Spomladi so šunke običajno obesili pod streho v črno kuhinjo. Tako je meso zorelo in se dimilo s pomočjo tipične arhitekture takratnih kmečkih domačij. Hiše so bile “cimprane” - narejene iz lesa, blata in pokrite s slamnato streho, ki je varovala meso pred mrazom in poletno vročino, saj je slama naravni izolator. Hkrati je bila streha dovolj visoka, da se je dim v kuhinji na poti do mesa že ohladil in zato lahko govorimo o hladnem prekajevanju šunke.

Zorenje šunke je trajalo še nekaj mesecev po zimi, odvisno od velikosti posameznega stegna. Pri tem je glavno vlogo igrala prekmurska klima s svojo temperaturo in relativno vlažnostjo zraka. Letni časi so sovpadali s fazami nastajanja šunke, zato je bila klima skoraj vedno ugodna za zorenje. Pred muhami in drugim mrčesom so šunke zavarovali z omarami ali “kíštami” iz mrež. Po sušenju so šunke navadno skladiščili v hladnejših prostorih - v kaščah, kamrah, na granárju ali v kleti. Znano je, da so zaradi zaščite šunke zakopali v kište ali làde, v katerih je bilo žito. Nato so jih dali v vreče iz gostega blaga ali iz papirja. Med zelo stare načine sodi tudi shranjevanje v masti, ki se danes uporablja zelo redko.

Skozi čas se je izoblikovala tradicionalna metoda izdelave Prekmurske šunke, s katero se domačini radi ponašajo, saj je za dobro šunko potrebno imeti izkušnje in obvladati precej spretnosti. Prekmurska šunka se je na kmetijah postregla, ko se je dogajalo kaj pomembnega in ko so prišli k hiši gosti. Posebej je bila cenjena za malico ob večjih kmečkih delih, ko je bilo treba domačim in delavcem postreči z najboljšim mesom pri hiši.

O projektu

Pokrajina ob Muri je prepoznavna predvsem po vznemirljivih vonjih in okusih, ki izhajajo iz prehranske kulture tega prostora. Spoštljiv odnos do hrane, ki se je nekoč težko pridelala, se je ohranil do današnjih dni. Stare tradicionalne jedi se še vedno ponudijo ob družinskih dogodkih in praznikih, čedalje bolj pa se uveljavljajo na trgovskih policah in v okviru turistične ponudbe, kjer poseben izziv predstavlja ponudba tradicije s sodobnimi trendi.

Društvo za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot združuje ponudnike kakovostnih prehrambnih izdelkov v skupnih prizadevanjih za zaščito, izboljšanje kakovosti in promocijo prehrambnih izdelkov, značilnih za Prekmurje.

Evropska unija si prizadeva za zagotavljanje kakovosti in povečevanje prepoznavnosti tradicionalnih kmetijskih in prehrambnih izdelkov in je vzpostavila tri sheme kakovosti (zaščitena označba porekla, zaščitena geografska označba, zajamčena tradicionalna posebnost), od katerih vsaka nosi svoj zaščitni znak. EU je podprla projekt LOCAL FLAVOUR IN EU, ki ga izvaja Društvo za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot z namenom povečevanja prepoznavnosti evropskih zaščitnih znakov ter prekmurske gibanice in prekmurske šunke kot nosilcev shem kakovosti.

Prekmursko šunko ponujajo v obliki narezkov v šunkarnah, na turističnih kmetijah, v eminentnih hotelih in gostilnah po Sloveniji, kot tudi v drugih državah EU. Seveda je del ponudbe najpogosteje prav v Prekmurju. Možno jo je dobiti v delikatesnih trgovinah (celo, narezano v kosih in narezkih) in je lahko okusno darilo. Prekmursko šunko so začele ponujati tudi trgovinske verige in jo s tem naredile dostopnejšo kupcem po vsej Sloveniji.